Veliko današnjih davkov je bilo v uporabi že v antiki. Odločanje o obdavčitvi se je preselilo od avtokratov k parlamentom in stopnja obdavčitve se je dvignila. V prejšnjih časih so se z davki vodile vojne, danes pa se z davki ohranja socialna država.
Prejšnje kulture so pobirale bistveno manj davkov kot danes. V stari Grčiji in Rimu so bile carine ena najzgodnejših oblik obdavčitve. Administrativno je bila uvedba takih zunanjih davkov lažja od notranjih.
Za Rimljani je prišlo v uporabo cel kup različnih oblik obdavčitve. Sem spadajo zemljiški davek, davek na življenje, davek na dediščino in davek na potrošnjo. Med posrednimi davki je treba omeniti splošni prometni davek (centesima rerum venalium), ki ga je uvedel Julij Cezar. Ta prometni davek je bil 1 %.
Tudi lokalni akterji so imeli vlogo pri prenašanju davkov. Ti so državi plačevali fiksen znesek ali nek odstotek davkov, ki so jih pobrali. Julij Cezar je temu naredil konec in v njegovem času so davke pobirali državni uradniki. Pobiranje davkov s strani domačinov pa je imelo pomembno vlogo v poznejših časih. Šibkejši centralni oblasti je uspelo zbrati vire s pomočjo domačinov. Po drugi strani pa je to privedlo do stiske ljudi v hudih časih, ko so lahko poleg vladarja tudi lokalni »poglavarji« povsem poljubno povečevali davčno obremenitev.
Zgodnje korenine obdavčitve so delno vojne. Z osvojenih ozemelj so pobirali davke. Naborništvo se lahko obravnava kot oblika obdavčitve. Obdavčitev je omogočila vladarjeve težnje po oblasti. Pogled na zmernejšo davčno stopnjo prejšnjih kultur se lahko spremeni, če se novačenje vojaškega osebja šteje kot davčno breme. Stopnja obdavčitve se je med vojno močno povečala. Po drugi strani pa so bile z davki varovane državne meje in vzdrževan red. V slabih letih je bila ponujena pomoč tistim v stiski.
V srednjeveški in novoveški Evropi je bilo veliko medsebojnih sporov in vojn. To je zahtevalo sredstva in vladarje prisililo v pogajanja z lokalnimi elitami o organizaciji obdavčitve. Vladarji so morali ustvariti pogajalske sisteme, da bi ustvarili uravnoteženo in pošteno obdavčitev. To je omogočilo močan razvoj gospodarskega življenja. Države so se prav tako začele zadolževati, sprva za financiranje svojih vojaških akcij. Sčasoma je to zadolževanje ustvarilo finančno soodvisnost in nadalje razvilo družbene pogodbene sisteme.
Neuravnoteženost obdavčitve je povzročila velike pretrese. Na primer, francoska revolucija leta 1789 je bila v veliki meri posledica nepravičnosti obdavčitve. Tudi, ko so se ameriške kolonije odcepile od Velike Britanije, so bili eden od razlogov zaznani nepošteni davki, plačani matični državi.
Po drugi strani pa so vojne povzročile velike pretrese v obdavčitvi. Na začetku 20. stoletja je 10 % najbogatejših v Zahodni Evropi nadzorovalo 90 % bogastva. Z inflacijo in drugimi uničenji so vojne najbolj uničile bogastvo najbogatejših. Socialna država, ki je nastala v Zahodni Evropi po vojnah, se je financirala z davki. Po drugi svetovni vojni se je dohodnina začela odmerjati na podlagi večje davčne osnove, uveden je bil davek na dodano vrednost in obdavčenih je bilo več ljudi. Dohodnina se je spremenila v progresivno, kar pomeni, da morajo bogatejši prispevati več kot revni. To lahko razumemo kot pravično posledico žrtev revnejših ljudi v obliki vojnih naporov in vojaške službe. V osemdesetih letih je 10 % najbogatejših nadzorovalo le 60 % bogastva. Ta trend izenačevanja bogastva se je v zadnjih desetletjih spet obrnil v drugo smer.
Danes je stopnja obdavčitve bistveno višja. Davki se pobirajo v obliki denarja in ne več kot različne dobrine. O davkih se odloča parlamentarno, ne enostransko. Pobiranje davkov opravlja državna uprava in ni prepuščeno lokalnim "fantom". Tudi fokus obdavčitve se je bolj premaknil v smeri davkov na potrošnjo, kot sta davek na dodano vrednost ali prometni davek, povečal pa se je tudi pomen obdavčitve oseb. Konec 20. stoletja je prišlo do prehoda od prometnega davka k davku na dodano vrednost. Davek na dodano vrednost se v zadnjem času sooča z izzivi zaradi rasti mednarodnosti in spletnega nakupovanja ter digitalizacije.
V razvitih državah je obdavčitev bolj osredotočena na obdavčitev oseb, davek na dodano vrednost in socialna zavarovanja. V državah v razvoju je obdavčitev bolj osredotočena na obdavčitev podjetij. Seveda se tudi davkov v razvitih državah pobere bistveno več.
Visoka obdavčitev je eden od predpogojev socialne države. Zlasti davek na dodano vrednost je vsaj v teoriji veljal za zelo učinkovitega pobiralca davkov.
Avtor:
Vire in dodatne informacije:
Encyclopedia Britannica: History of Taxation
Antti Kujala: Voudintileistä veroparatiiseihin, verotuksen historia, 2021
Wikipedia: Centesima rerum venalium
Virtues and Fallacies of VAT, An Evaluation after 50 years, ed. Robert F. van Brederode, 2021
Objavljeno: 12.12.2022
V Evropi obstaja DDV - v ZDA Sales tax
V Evropi podjetja v proizvodni verigi obračunajo DDV, ki ga potrošnik plača državi, sorazmerno s svojo dodano vrednostjo. Po drugi strani pa ameriški Sales tax v celoti zaračuna podjetje, ki je opravilo potrošniško prodajo. Sales tax se plačuje lokalnim operaterjem, ne državi.